Auf den Spuren der Soča-Front – Batognica

**Po zasedbi Krna je naslednji italijanski cilj sosednja Batognica**

Batognica je 2164 metrov visoka vršna planota, katere 400 metrov dolgi in 250 metrov široki plato se razteza približno v smeri zahod-vzhod. Od Krna jo ločuje sedlo Krnska škrbina, od Vrha nad Peski pa Batogniško sedlo. Po zavzetju Krna zgodaj zjutraj 16. junija 1915 so Italijani zapravili enkratno priložnost, da bi takoj napadli Batognico, ki jo je tedaj branila le stotnija žandarjev. Avstro-ogrski strani so podarili dovolj časa, da je okrepila obrambo z močnejšimi in kakovostnejšimi enotami, katerih zagrizena obramba je Italijane kasneje drago stala in zagotovila, da se je Batognica poleg Rombona, Čukle, Kala, Mrzlega vrha in ostalih vrhov s krvavimi črkami zapisala v zgodovino visokogorskega bojevanja pri nas.

Med 1. soško bitko sta alpinska bataljona Exilles in Intra 3. julija 1915 skušala zasesti Batognico in bližnji greben Maselnik-Rdeči rob, a so jih odbili Hrvati IV. bataljona zagrebškega 53. pehotnega polka (IV/53) iz 8. gorske brigade. Tri dni kasneje sta alpinska bataljona Exilles in Cividale za kratek čas zasedla zahodno pobočje Batognice nad Krnsko škrbino, a sta se morala zvečer umakniti.

Med 2. soško bitko je italijansko topništvo 18. julija dodobra razdejalo skromne avstro-ogrske položaje na Batognici, večinoma utrjene le z vrečami peska. 19. julija zjutraj je alpinski bataljon Susa neuspešno napadel proti Lemežu in Šmohorju, ki ju je branil celovški 4. domobranski pehotni polk (LIR4). Bataljon Intra pa je ob zori zasedel pobočje nad Krnsko škrbino, nato pa še vrh Batognice. Od tam jih je pregnal avstro-ogrski protinapad, so se pa alpini obdržali na zahodnem robu planote. V noči na 21. julij so Italijani dobili okrepitev – stotnijo in strojnični oddelek bataljona Intra. Ob zori so po enourni topniški pripravi tri stotnije vdrle v avstro-ogrske položaje. Sočasno so napadli tudi alpini bataljonov Val d’Orco in Val Toce, ki so napredovali pod severnim robom Batognice in branilce presenetili z udarom v bok. Avstro-ogrski vojaki so s protinapadi celo popoldne skušali povrniti izgubljene položaje, a so jim naposled pošle rezerve. Zdesetkani so se umaknili na vzhodni rob Batognice. Major Rinaldi iz bataljona Intra je zapisal, da je bila zvečer planota dobesedno pokrita s trupli. V enem samem dnevu je na 400 metrov dolgi in 250 metrov širokem platoju padlo 241 italijanskih in 282 avstro-ogrskih vojakov, ranjenih pa je bilo 540 italijanskih in 532 avstro-ogrskih vojakov. Branilci so imeli hude izgube; med 18. in 22. julijem je 3. gorska brigada (IV/53 iz Zagreba, V/BHIR1 iz Sarajeva, IV/58 iz Ivano-Frankivska) izgubila kar polovico moštva, skupaj 1300 mož. 23. in 24. julija sta alpinska bataljona Susa in Ivrea med nevihto skušala zasesti preostanek Batognice, a jima ni uspelo. Nasprotnika sta se utrdila slabih 100 metrov narazen. Italijani so zasedali zahodni dve tretjini vršne planote, avstro-ogrska stran pa vzhodno tretjino. Fronta se tu ni premaknila vse do 12. soške bitke. Konec julija je 3. gorska brigada z Batognice odšla na Mrzli vrh, zamenjala pa jo je 15. gorska brigada.

Med 3. soško bitko so skušali 21. oktobra trije bataljoni italijanske 33. divizije zasesti Batognico in greben Maselnik-Sleme. Branilci so jih odbili, pri čemer se je še posebej izkazal II/34 (Košice). 25. oktobra so pred svitom skušali presenetiti posadko na grebenu Batognica-Maselnik, a jim je spodletelo.

Od jeseni 1915 do leta 1917 na Batognici ni bilo večjih akcij, razen 15. maja 1916, ko so avstro-ogrski vojaki skušali zasesti zahodni del. Prebili so se na vrh, od koder pa jih je pregnal protinapad alpinskih bataljonov Val Tanaro in Val Stura ob podpori strojnic bataljona Dronero s Krna.

**Minska vojna**

Maja 1917 je avstro-ogrska stran na Batognici načrtovala napad. Da bi se izognili žičnim oviram, so vojaki temišvarskega I/61 proti italijanskim položajem kopali predor pod debelo plastjo snega. Začudeni so opazili, da se skozi razpoke v skali na tleh dviguje dim, ob pozornem poslušanju pa so pod zemljo slišali zvoke kopanja. Zadevo si je osebno ogledal celo generalmajor Gerabek, poveljnik 50. pehotne divizije. Nato pa je snežni metež preprečil načrtovani napad, Avstrijci so snežni rov zasuli in na zadevo pozabili.

Julija pa se je zopet slišalo podzemno vrtanje in razstreljevanje, ki je bilo toliko bolj sumljivo, ker so ga Italijani skušali prikriti s sočasnim minometnim obstreljevanjem. Poveljnik posadke na Batognici je zato 10. julija zahteval patruljo saperjev s prisluškovalnim aparatom. Saperji so po 12 dneh poročali, da so s precejšnjo zanesljivostjo odkrili italijanski minski rov, ki poteka 6-9 metrov pod površjem in je usmerjen proti sredini avstro-ogrskih strelskih jarkov. Od njih je bil oddaljen le še kakih 20 metrov.

Gerabek je na pomoč poslal vod vrtalcev in oddelek saperjev iz 13. saperskega bataljona pod poveljstvom nadporočnika Đure Hoffmanna iz Osijeka. Do 25. julija so odkrili, da se italijanski rov cepi na dvoje, najbližja veja pa je le še 10 metrov oddaljena od jarkov. Hoffmann je 28. in 30. julija iz lastnih jarkov pričel kopati dva rova proti Italijanom. Na tej točki je vpletene že močno skrbelo, saj po 31. juliju niso več slišali italijanskega kopanja. Niso vedeli, ali so Italijani postali previdnejši ali pa so bile mine že pripravljene. Napetost je rasla toliko bolj, ker so 9. avgusta s prisluškovanjem italijanskim telefonskim linijam izvedeli, da se nekaj pripravlja.

11. avgusta so saperji po miniranju v enem od obeh rovov med skalami opazili kose lesa. Ker so bili 13 metrov oddaljeni od lastnih položajev in 9 metrov pod površjem, je lahko les izviral samo iz italijanskega rova. Previdno so kopali poševno navzgor in po metru in pol naleteli na osupljiv prizor. Odkrili so italijansko minsko komoro, napolnjeno z 2000 kg eksplozivne želatine. Gre za želatiniziran nitroglicerin, ki je občutljiv na tresljaje, zato ni treba poudarjati, kakšno srečo so imeli, da ni vsega skupaj razneslo, ko so razstreljevali komaj dva metra stran v svojem rovu. Minska komora je bila od italijanskega rova ločena s pregrado iz vreč peska, med katerimi so na italijansko stran vodile žice iz 22 električnih vžigalnikov. Saperji so pazljivo odstranili vžigalnike in odnesli eksploziv na svojo stran. Pustili so le en vžigalnik, da bi videli, kdaj so Italijani hoteli sprožiti mino. Z njim sta ostala dva stražarja, zaščitena z vrečami peska in jeklenim ščitom.

15. avgusta ob 10:00 sta stražarja za vrečami peska slišala človeške glasove, nato pa so ob 13:00 Italijani, ki so s pomočjo električnih meritev ugotovili, da je nekaj narobe, pričeli odstranjevati vreče. Ko je bil nadporočnik Hoffmann obveščen o dogajanju, je določil pet saperjev in na njihovem čelu s pištolo v roki stekel v rov. Prišel je ravno pravočasno, da je lahko pričel skozi luknjo med vrečami streljati na presenečene Italijane. Osupli so odvrgli nekaj ročnih bomb in pobegnili. Hoffman jim je sledil še kakih 10 metrov po njihovem rovu, preden se je ustavil in ga pregradil z vrečami peska. Uro kasneje so se Italijani vrnili, tokrat s strojnico. Avstrijcem je kazalo slabo, dokler jim ni na pomoč prišel štabni vodnik Ratzl s svojo strojnico. Medtem ko je Hoffmann razmišljal, kako bi zaprl rov, je nadporočnik Blattny odkril zasut odcep, iz katerega so vodile žice. Hoffmann je takoj prepoznal nevarnost, prerezal žice in z Blattnym pričel odkopavati grušč. Na drugi strani sta našla novo komoro z 2500 kg eksplozivne želatine. Tudi to so mukoma izpraznili. Delo je bilo težavno, saj je bil rov poln smodniških plinov in so morali delati s plinskimi maskami. Do jutra 16. avgusta je bila komora prazna. Rov so pregradili in nastavili mino iz 400 kg zaplenjenega italijanskega eksploziva, ki naj bi ga zaprla.

Tega dne so Italijani obstreljevali Batognico s topništvom in minometi, nato pa sprožili tretjo mino, za katero Avstrijci niso vedeli. Na srečo je bila predaleč, da bi resneje poškodovala obrambne položaje. Sledil je napad pehote v hudi nevihti, ki ga je IV/80 odbil. Hoffman se je ustrašil, da je eksplozija poškodovala avstrijsko mino, še toliko bolj, ker je zračni pritisk ubil dva saperja, dva pa poškodoval. Izkazalo se je, da je mina nedotaknjena. Ob 16.00 so jo Avstrijci sprožili in porušili povezavo z italijanskim rovom.

Če so mislili, da je zgodba končana, so se ušteli. Septembra so zopet slišali zvoke kopanja in ugotovili, da Italijani proti njim kopljejo kar tri minske rove. Hoffman se je odločil zadevo končati enkrat za vselej. Kot prejšnjič je zopet kopal v nasprotni smeri. Ko so bili dovolj blizu, da so slišali govor italijanskih kopačev, so v rov vložili preostalih 4100 kg zaplenjene eksplozivne želatine. Komoro so polnili kar 12 ur. 24. septembra ob 6.00 so sprožili mino, ki je ustvarila 10 m globok in 20 m širok krater ter popolnoma zasula vse tri italijanske rove s kopači v njih. Hoffmann je bil za uspeh odlikovan z viteškim križcem reda Marije Terezije.

Točno mesec dni kasneje se je pričela 12. soška bitka, v kateri so avstro-ogrski vojaki 3. gorske brigade že prvi dan v jurišu zasedli Batognico.

**Viri**

* Marko Simić: Po sledeh soške fronte, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998
* Vasja Klavora: Koraki skozi meglo, Mohorjeva družba, Celovec 2004
* Lovro Galić, Branko Marušič: Tolminsko mostišče I. Tolminski muzej, Tolmin 2005

Super napisano, kot da gledam film